Kraševec, Ljubljančan in Štajerc na skupnem sprehodu slučajno brcnejo v neko svetilko in iz nje se prikaže duh: Hvala, ker ste me osvobodili! Za nagrado bom vsakemu izpolnil eno željo.
Kraševec: Jaz sem iz kmečke družine in dobro vem, kako težko je biti kmet, še posebej na Krasu. Naredi, da bo Kras vedno rodoviten.
Duh: Urejeno!
Ljubljančan: Mi u Lublan mamo poun kufr usega folka, k se prseljuje k nam. Nared okol Lublane en tak zid, de noben nau mogu not ne vn!
Duh: Urejeno
Štajerc: Čuj, kaki je te toti zid?
Duh: Visok je približno 100m, 5m debel, iz armiranega betona, gladke stene…
Štajerc: Dobro, dobro… Daj, napolni ga zdaj z vodo! Plavajte, plavajte žabice!!!!