Janez se je odločil, da gresta s prijateljem Franceljnom skupaj smučat.
Po urah vožnje ju je zajel hud vihar in morala sta ustaviti pri
bližnji kmetiji. Privlačno lastnico sta prosila, če lahko prenočita pri
njej.
"Vem, da je zunaj hudo neurje in to veliko hišo imam cisto zase, ampak
pred kratkim sem ovdovela in ne bi rada, da sosedje govoričijo, če
vaju sprejmem k sebi," je dejala gospa.
"Nič ne skrbite," je dejal Janez, "Vesela bova, če lahko prenočiva na
skednju. Ob prvem svitu se bova odpravila dalje." Gospa se je
strinjala in odšla sta v skedenj.
Zjutraj se je vreme zjasnilo, odpravila sta se dalje in preživela
krasen vikend na smučanju. Kakih devet mesecev kasneje je Janez dobil pismo
od odvetnika. Precej časa je potreboval, da je ugotovil, da gre za
odvetnika gospe, pri kateri sta prenočila, ko sta sla s Franceljnom
smučat. Poklical ga je in vprašal: "Francelj, se spomniš tiste
privlačne gospe izpred kakih devetih mesecev, ki nama je odstopila svoj
skedenj?"
"Ja, se," je odgovoril Francelj.
"Si mogoče vstal sredi noči in jo obiskal?" je Janez dalje vprašal.
Malce v zadregi je Francelj priznal: "Hm, ja, pa sem res."
"In si ji dal moje podatke namesto svojih?"
Franceljnu je bilo fejst nerodno, a je dejal: ''Ja. Glej, oprosti. Nič
hudega nisem mislil. Zakaj sprašuješ?"
"Hja, zenska je umrla in mi zapustila vse svoje premoženje."



(Pa si mislil-a, da se bo zgodba drugače končala, kaj? Daj no, saj vem,
da si se nasmehnil-a:)